Spoštovani,
Sem večkrat prebral vaš zapis. Bistvo vašega sporočila razumem tako: »Čutim močna neprijetna čustva (žalost, depresivnost, jezno, strah), ker sem se znašla v brezizhodni situaciji. Situacijo vidim kot brezizhodno, ker sta oba možna izhoda grozljiva. Prvi možen izhod je izguba ljubljene primarne družine, zanemarjanje službe ter življenje pod tujo streho z ljudmi, ki me nimajo radi in od katerih bi najraje pobegnila. Druga možnost pa je izguba ljubljene sekundarne družine – partnerja.« Če situacijo doživljate tako, potem lahko razumemo vaša močna čustva. Kadar se ljudje znajdemo v situaciji, ko verjamemo, da bomo v vsakem primeru izgubili nekaj za nas zelo pomembnega, je normalno, da se počutimo tako kot opisujete.
Če na ta način torej upoštevamo vašo osebnostno strukturo skupaj s konkretno življenjsko situacijo, je vaše počutje logično in pričakovano. Potem pa se postavi vprašanje, kaj zdaj? V zapisu niste zapisali kaj je vaše vprašanje oziroma kaj želite doseči. Ali veste? Možnosti so različne. Mogoče ste želeli samo podeliti svojo stisko. Mogoče bi želeli slišati nekaj v smislu: »Res si boga, tam te zlorabljajo kot delovno silo. Prav je, da si s partnerjem ustvarita dom pod streho vaših staršev. Tam boste imeli hkrati primarno in sekundarno družino.« Mogoče pa je vaš cilj še nekoliko čustveno odrasti. To je dobra ideja. Posledica tega bi bila, da bi stvari videli manj črno-belo ('neizmerno rada', 'popoln v vseh pogledih', 'v idiličnem kraju', 'idilično družinsko življenje') pač pa bolj odraslo. Konec koncev tudi bolj realno. Posledično bi se dodatno opremili z orodji za odraslo uveljavljanje svojih interesov, zaščito svojih meja, zaupanjem v lastne sposobnosti. Ne bi na primer klica na pomoč izražali s podjebavanjem, ampak na način, da bi res dosegli kar želite. Namesto jokanja vsak dan, bi uporabili lastno moč in orodja za urejanje svojega življenja v skladu z lastnimi cilji. Pri tem bi seveda okrepila tudi občutek lastne osebne vrednosti – zavedanje, da ste dobra oseba, vredna ljubezni, z močjo in vsemi sposobnostmi za odraslo neodvisno življenje. Depresivnost in misel na samomor sta samo manifestacija globokega prepričanja, da nismo dovolj dobri, da nismo vredni ljubezni ali celo življenja. Ta 'otroška' prepričanja lahko raziščete in spremenite. To se najbolj elegantno naredi v psihoterapevtskem procesu. Če bi vas tak proces zanimal, me lahko kadarkoli pokličete. Na ta dodaten korak čustvenega odraščanja namigujem, ker v zapisu demonstrirate, da že sedaj imate odraslo distanco do tega svojega 'otroškega' dela. To sklepam, ker ste se poimenovali 'dramaqueen', pa ker ste nekatere svoje pozicije poimenovali 'klišejske'. Iz tega sklepam, da se v enem delu sebe zavedate, da niso čisto 'odrasle'. Btw, to ni nič nenavadnega. Absolutno čustveno zrel človek ne obstaja, ampak smo vsi nekje na tej poti dozorevanja.
Če boste razmišljali o samomoru ali ga načrtovali, nemudoma obiščite urgentno psihiatrično ambulanto. Tam so ljudje usposobljeni prav za take situacije in vam bodo prijazno pomagali. To je lahko prvi korak, kasneje pa se lahko lotite psihoterapije. Seveda, če bi tako želeli in se za to odločili.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Sem večkrat prebral vaš zapis. Bistvo vašega sporočila razumem tako: »Čutim močna neprijetna čustva (žalost, depresivnost, jezno, strah), ker sem se znašla v brezizhodni situaciji. Situacijo vidim kot brezizhodno, ker sta oba možna izhoda grozljiva. Prvi možen izhod je izguba ljubljene primarne družine, zanemarjanje službe ter življenje pod tujo streho z ljudmi, ki me nimajo radi in od katerih bi najraje pobegnila. Druga možnost pa je izguba ljubljene sekundarne družine – partnerja.« Če situacijo doživljate tako, potem lahko razumemo vaša močna čustva. Kadar se ljudje znajdemo v situaciji, ko verjamemo, da bomo v vsakem primeru izgubili nekaj za nas zelo pomembnega, je normalno, da se počutimo tako kot opisujete.
Če na ta način torej upoštevamo vašo osebnostno strukturo skupaj s konkretno življenjsko situacijo, je vaše počutje logično in pričakovano. Potem pa se postavi vprašanje, kaj zdaj? V zapisu niste zapisali kaj je vaše vprašanje oziroma kaj želite doseči. Ali veste? Možnosti so različne. Mogoče ste želeli samo podeliti svojo stisko. Mogoče bi želeli slišati nekaj v smislu: »Res si boga, tam te zlorabljajo kot delovno silo. Prav je, da si s partnerjem ustvarita dom pod streho vaših staršev. Tam boste imeli hkrati primarno in sekundarno družino.« Mogoče pa je vaš cilj še nekoliko čustveno odrasti. To je dobra ideja. Posledica tega bi bila, da bi stvari videli manj črno-belo ('neizmerno rada', 'popoln v vseh pogledih', 'v idiličnem kraju', 'idilično družinsko življenje') pač pa bolj odraslo. Konec koncev tudi bolj realno. Posledično bi se dodatno opremili z orodji za odraslo uveljavljanje svojih interesov, zaščito svojih meja, zaupanjem v lastne sposobnosti. Ne bi na primer klica na pomoč izražali s podjebavanjem, ampak na način, da bi res dosegli kar želite. Namesto jokanja vsak dan, bi uporabili lastno moč in orodja za urejanje svojega življenja v skladu z lastnimi cilji. Pri tem bi seveda okrepila tudi občutek lastne osebne vrednosti – zavedanje, da ste dobra oseba, vredna ljubezni, z močjo in vsemi sposobnostmi za odraslo neodvisno življenje. Depresivnost in misel na samomor sta samo manifestacija globokega prepričanja, da nismo dovolj dobri, da nismo vredni ljubezni ali celo življenja. Ta 'otroška' prepričanja lahko raziščete in spremenite. To se najbolj elegantno naredi v psihoterapevtskem procesu. Če bi vas tak proces zanimal, me lahko kadarkoli pokličete. Na ta dodaten korak čustvenega odraščanja namigujem, ker v zapisu demonstrirate, da že sedaj imate odraslo distanco do tega svojega 'otroškega' dela. To sklepam, ker ste se poimenovali 'dramaqueen', pa ker ste nekatere svoje pozicije poimenovali 'klišejske'. Iz tega sklepam, da se v enem delu sebe zavedate, da niso čisto 'odrasle'. Btw, to ni nič nenavadnega. Absolutno čustveno zrel človek ne obstaja, ampak smo vsi nekje na tej poti dozorevanja.
Če boste razmišljali o samomoru ali ga načrtovali, nemudoma obiščite urgentno psihiatrično ambulanto. Tam so ljudje usposobljeni prav za take situacije in vam bodo prijazno pomagali. To je lahko prvi korak, kasneje pa se lahko lotite psihoterapije. Seveda, če bi tako želeli in se za to odločili.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić