kvh789 je napisal/a: ↑Kot prvo otrok sploh nima kaj delat v postelji staršev, ampak je lahko edino poleg, v svoji posteljici. Tudi tisto, ko otrok že spi v svoji sobi in se mama (ponavadi) preseli in spi zraven njega, je zelo, zelo narobe.
Drugače pa mnogo parov, ko pride otrok, dobesedno zavrže partnerski odnos in sta samo še starša. Ali bolje rečeno: ženska se vidi samo še kot mamo, partner je nekje en privesek, ki niti ne sodeluje, včasih mu tudi ženska ne pusti. Ni potem čudno, če se odtujita.
Na prvem mestu bi moral biti vedno partnerski odnos in tudi, ko recimo prideš domov, najprej poljubiš partnerja, potem otroka. Ko bo otrok pri kakšnih 19ih odšel od doma, kaj bosta potem imela? Veliko ljudi ne razume, kako pomembno je skrbeti za dober partnerski odnos ves čas in ne samo do obdobja, ko pride otrok, pa mislit, da se boste potem, ko gre od doma, spet partnerju posvetili. Tako pač ne bo šlo.
Se ne strinjam s tem zapisom (v celoti). Nič ni narobe, če otrok spi zraven staršev, dokler to ne načne odnosa partnerjev. Če je staršema prioriteta njun odnos, to da otrok spi zraven, ne bo vplivalo na njun odnos. Seveda pa ni prav, če eden od staršev (ponavadi mama) to počne zato, da se izogne možu. Ampak v tem primeru tudi, če daš otroka spat v svojo sobo, to ne bo rešilo samo po sebi njunega odnosa. Za odnos si morata prizadevati oba in si morata želeti bližine drug drugega, drugače si pa itak poiščeta druge motnje. Kot recimo avtorica,ki že sprašuje kako bi se zamotila, da ne bi o tem razmišljala. Bi prav rad slišal ta njun pogovor.
Če se odtujiš, se pač moraš spet zbližat. To se lahko zgodi, ko so zraven otroci ali pa če jih sploh še nimata. Zato pravim, da ni pomembno, kje spi otrok.