fokusstran napisal:manjka motivacija napisal:Z mano je hudo. Čutim, da ne obvladam več svojega telesa. Ne zmorem niti gibanja, ki sem ga vedno zelo cenila.
Vidim samo hrano, sanjam o hrani in očitno sem zasvojena s hrano, ko mi gre kaj narobe. Nič drugega me ne zanima kot recepti, hrana, kuhanje in sestavljanje namazov.
Vzhajam kot kvas in zdi se mi, da se bom kar razlezla.
Motivacije za dieto mi manjka. Ne najdem je.
Poznam te občutke, popolnoma. Pojavili so se ravno zaradi nezadovoljstva z življenjem, zaradi sovraštva same sebe, zaradi pretiranega fokusa na hrani, pa četudi je ni bilko, pa diete gor, diete dol, to znoriš ... Pač ti mora biti dovolj. za začetek. Potem pa vsak dan znova aktivna odločitev in aktivna sprememba. Napor, mentalni, šele potem fizični. Čakat, da se ti bo sami od sebe dalo? Nikoli. Jaz sem se en dan odločila, da je dovolj, da moram telesu namenit pozornost, kar kričalo je po gibanj, jaz pa ga nisem poslušala. Vzela sem dopust, ja, en teden dopusta. In odšla sredi dneva na fitnes. Ne popoldne ali zvečer, ko je največ ljudi in bi me od sramu vse minilo. Šla sem vsak dan, s težavo, a sem šla. Ne za pol urice, za nekaj ur. In po enem tednu nadaljevala popoldne. takoj po službi, brez da bi se vsedla. Ker ko se enkrat odpočiješ, sprostiš, zasediš, bo volja šla adijo. Napor, mentalni napor. In ko sem na fitnesu in mi ni in trpim in se mi ne da ... spet mentalni napor in odločitev, da bom, ker sem že tam. Sčasoma so notranji odpori popustili. Pred menstruacijo spet izbruhnejo, a se da. Vendar brez napora ne bo šlo.
Jaz sem se na srečo ustavila pri cca 7 kg viška in se vzela v roke ... Čeprav same cifre niti niso pomembne, pomembneje je, kako se počutiš in kako vidiš sam sebe. Jaz sem sovražila pogled nase, na svoje telo, pa tisti napadi prenajedanja (ma to ni lakota, to je enostavno sla po žretju, lakota ne more biti, ker je kalorij v telesu za izvoz).
Ampak tole si res dobro napisala: mentalni napor, prek katerega enostavno moraš iti. Mene še danes včasih seka, potem si pa enostavno obujem adidaske in ko imam enkrat obute, pač grem tečt a ne!
Isto sem se za fitnes nekega dne odločila ... peljala sem se mimo, dobila preblisk, zavila tja in šla pogledat. Potem bi mi bilo pa itak preveč nerodno, če se ne bi šla še vpisat in začela vadit. In ko sem že plačala, potem sem seveda tudi hodila, sploh ker ko sem bila prvič tam, je trener rekel, joj, tegale moram pa prav poklicat, kaj je, ker ga že par tednov ni bilo. Sem si mislila, samo še ta sramota, da me s fitnesa pokličejo, kje sem :)
Samo tisti prvi korak: magari si enkrat, ko si pri volji, napišeš na list papirja: oblečem trenirko, obujem copate in grem ven. Pa ni pomembno, a greš na lahkoten sprehod ali malo bolj energično, samo to naredi. Obuj se in pojdi ven, pika. Nič drugega ni treba. Ko boš zunaj, te bo samo neslo naprej.
Glede hrane: čim manj kompliciranja. Poskusi izločit največje packarije - to se ve, kaj imamo v mislih, ostalo pa po pameti. Manjše porcije, en kos kruha namesto dveh in tako naprej. Brez tehtanja, merjenja, tuhtanja 24 ur na dan, kaj smem pojesti in kaj ne. Vse, ampak manj! In izogibat se štacunskim sladkarijam, raje piškote peči doma, pa iz dobrih sestavin.
Želodec se razmeroma hitro navadi na manjše količine in potem te itak tako tišči, če pretiravaš, da te mine. Samo poslušat moraš ta občutek - ne počutim se dobro, ko se najem, torej ne smem pretiravat.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 04 Okt 2016 07:47